torek, 02. november 2010




Breakthrough: Scientists harness the power of electricity in the brain

Researchers at the school and colleagues from the Swartz Center for Computational Neuroscience at the University of California, San Diego have developed technology that for the first time allows doctors and scientists to noninvasively isolate and measure electrical brain activity in moving people.
This technology is a key component of the kind of brain-computer interfaces that would allow a robotic exoskeleton controlled by a patient's thoughts to move that patient's limb, said Daniel Ferris, associate professor in the School of Kinesiology and author of a trio of papers detailing the research.

Tako nekako se začne članek na Physorg.com (http://www.physorg.com/news/2010-11-breakthrough-scientists-harness-power-electricity.html). Zelo bombastično. Problem je v tem, da je dandanes toliko novic, da jih je težko presortirati in presoditi ali so resnično usodne in izredno pomembne. Novinarji pač radi malo začinijo, popoprajo članke, da se naredi čim večji veter. Da se o zadevi govori in piše. In zelo težko je presoditi, ali je stvar resnično revolucionarna ali ne. Ko sem - res nekoliko na hitro - pogledal bolj pobliže vire, iz katerih je nastal zapis, se izkaže, da gre za zelo mukotrpne in že dolgotrajne raziskave električnih signalov, ki jih lahko merimo na površini človeškega telesa, saj milioni in milioni celic v našem telesu med sabo komunicirajo s pomočjo električnega toka. Do določene mere lahko to dogajanje zaznamo na površini telesa (še lažje pa v notranjosti) z primerno postavitvijo elektrod in merjenjem električnega potenciala. Metoda je že dolgo znano pod imenom EEG (elektroencefalografija, glej recimo Wiki: http://en.wikipedia.org/wiki/Electroencephalography), obstajajo pa tudi podobne metode npr. merjenja mišičnih odzivov (EMG - elektromiografija) ali pa tudi morda še najbolj znana EKG (elektrokardiografija), ki nam jo hitro naredijo v vsaki malo bolje opremljeni zdravniški ambulanti, če sumijo na nevarnost srčnega infarkta.
No, problem EEGja je, da izmerimo (poleg šuma) zelo veliko signalov, ki jih je potrebno nekako obdelati in povezati s tem, kaj se dogaja v npr. možganih. Tu pride prav malo matematike, obračanja matrik in podobno, recimo z metodo ICA (independant component analysis) od koder se poskuša izluščiti kakšno koristno informacijo. Zadeva je še dolgo od tega, da bi bila dorečena. Je pa res, da so senzorji vedno boljši, manjši, elektronika ima manj šuma, računalniki hitrejši, kar vse pripomore k boljšim raziskavam. Tudi na tem področju.